Vsak, ki zboli za katerokoli boleznijo, bo med prvimi vprašanji zagotovo vprašal tudi koliko časa pa bo ta bolezen trajala oziroma ali se jo sploh da pozdraviti. Zato tudi pri bulimiji ni drugače. In, če bi vam morala jaz odgovoriti na to vprašanje, bi zagotovo rekla: »bulimija se dolgo zdravi«. Zakaj? Ker je to res. Sicer obstajajo primerki, kjer je tudi bulimija kratkoročna bolezen, vendar vsekakor se večina z njo sooča mnogo let. Trditi bi si upala celo, da se je bulimije težje pozdraviti kot pa anoreksije. Da bi to razumeli, naj povem kako poteka bulimija. Bulimija je bolezen, ki nastane zaradi nekega skritega problema v človeku.

Človek teh svojih tegob ne zna ali pa ne zmore rešiti in, ko se nabere dovolj, preprosto pride dan, ko ta človek prepusti, da njegovo življenje zavzame bulimija. Njegovo življenje se začne vrteti samo še okrog hrane in njegove postave. V življenju ga zanima samo še koliko bo pojedel, kaj bo pojedel in kdaj bo jedel. Med svojimi napadi ima v sebi nujo, da poje čim več hrane, v čim krajšem času in to seveda nezdrave, visoko kalorične hrane. Ob tem poskrbi še, da ga nihče ne vidi in pri tem omejuje.

Ko pa enkrat vso to hrano poje, se v njemu zbudi glas, ki mu pravi, da se bo zredil, da je že tako grd in neprivlačen in, da mora preprečiti, da bi stvari še poslabšal. Z drugo besedo, zbudi se glas, ki ga sili v bruhanje. V tistem trenutku ni sposoben svojih misli preusmeriti na karkoli drugega. Njegova ena in edina misel je spraviti hrano ven iz želodca. V tej paniki steče do straniščne školjke in na silo izbruha vsebino svojega želodca. Takrat se končno počuti pomirjenega. Pomirjenega, ker mu je uspelo. Vendar po drugi strani pa se sam sebi začne gnusiti. Sam ne more verjeti svojemu početju in kaj si je pravkar storil. Vendar kljub vsemu gnusu in sramu, ki ga takrat doživi, mu bulimija ne bo dovolila, da bi to storil zadnjič. Kmalu, in to res zelo kmalu, bo spet prišel trenutek, ko bo občutil svoje tegobe. Da bi jih ublažil, se bo zopet moral dobesedno nabasati s hrano.

Ker med tem, ko je, občuti občutek sreče. Končno ga objame nevidna roka, ki mu da občutek, da bo še vse v redu. Čeprav v resnici ne bo, vendar bulimija mu ne pusti, da bi videl resnico. Po temu basanju, bo spet sledilo bruhanje in nato spet gnus. To je začaran krog iz katerega je zelo težko prilesti. Zato sem si na začetku upala trditi, da je bulimija zelo težko ozdravljiva bolezen. Ker najti izhod iz tega začaranega kroga je naporno. Pomeni, da se moraš nekako rešiti svojih problemov in tegob. Pomeni tudi to, da jih moraš rešiti. In šele potem te bo iz svojih krempljev spustila tudi bulimija. Navsezadnje pa še, vsak dan se boš moral truditi tudi po ozdravitvi, da se slučajno ne vrneš nazaj in bulimija zopet ne prevzame nadzora za tvoje življenje.